V obligacijskem zakoniku je cesija oziroma odstop terjatve s pogodbo opredeljena kot pogodba, s katero upnik (odstopnik) svojo terjatev, ki jo ima proti dolžniku prenese na tretjo osebo (t.i. prevzemnika), ki postane novi upnik.

Pri cesiji gre torej za pogodbeni prenos terjatve iz enega upnika na drugega.

Cesija vključuje tri stranke

Cesijska pogodba, je pravni posel, v katerem so vpletene tri stranke. To je v prvi fazi cedent (odstopnik), stranka, ki odstopi svojo terjatev drugi stranki, to je cesionar (prevzemnik), saj ima cedent pri cesionarju dolg, katerega želi v celoti ali vsaj delno poplačati iz odstopljene terjatve oziroma od tega zneska, ki ga bo cesionar dobil za plačilo terjatve od tretje stranke (odstopljen dolžnik).

S cesijsko pogodbo se terjatev v ničemer ne spremeni – vsebina terjatve ostane ista, spremeni se samo upnik.

Vrste terjatev, ki se lahko prenesejo s cesijo

Katere terjatve se lahko prenesejo s cesijsko pogodbo?

Upnik lahko s pogodbo, ki jo sklene s kom tretjim, prenese nanj svojo terjatev, izvzemši tiste terjatve, katere prenos je z zakonom prepovedan (npr. pravico do odškodnine v obliki denarnega nadomestila zaradi smrti bližnjega ali telesne poškodbe, terjatve, ki ne morejo biti predmet izvršbe, terjatve, ki izvirajo iz nedovoljenih pogodb itd.), kot tudi tiste, ki so povezane z osebnostjo upnika (npr. preživnina, terjatve za nepremoženjsko škodo) ali njihova narava nasprotuje prenosu na drugega (npr. naročilo).

Prav tako moramo upoštevati tudi naslednje:

• Če sta se dolžnik in upnik dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti terjatve na drugega, prenos nima pravnega učinka.
• Če je bila ob prenosu predložena listina, ki izkazuje obstoj terjatve, iz katere pa ne izhaja prepoved prenosa, prenos učinkuje, če prevzemnik za prepoved prenosa ni vedel in ni bil dolžan vedeti.
• Če sta se dolžnik in upnik gospodarske pogodbe dogovorila, da upnik ne bo smel prenesti denarne terjatve na drugega, prenos kljub temu učinkuje. V tem primeru je dolžnik prost svoje obveznosti tudi, če jo izpolni odstopniku terjatve.

Druga pomembna dejstva o cesiji

Terjatev preide od odstopnika na prevzemnika količinsko in kakovostno taka, kakršna je bila do odstopa. Zaradi njega se ne sme poslabšati pravni položaj upnika ali dolžnika.

Za prenos terjatve dolžnikova privolitev ni potrebna, razen če se dolžnik in upnik dogovorita drugače. Odstopnik mora dolžnika o odstopu le obvestiti. To pomeni, da dolžnik pri odstopu ne sodeluje in je odstop stvar pogodbe med starim in novim upnikom.

Dolžnik mora biti obveščen o cesijski pogodbi in novem upniku, vendar mu pogodbe ni treba podpisati. V praksi pa je običajno, da se cesijsko pogodbo pošlje v podpis tudi dolžniku.

Trenutek sklenitve pogodbe je pomemben, saj od takrat prevzemnik pridobi pooblastilo, da ravna na določen način, zaradi česar je potrebno, da ima dokaze, s katerimi bo potrdil obstoj terjatve in pravic na njegovi podlagi.

Pogodbi o odstopu terjatve mora biti zato priložena verodostojna listina, ki predstavlja dokaz o dolgu (pogodba, faktura ali pa zadolžnica ipd.). Izročitev takšne listine je obveznost odstopnika.

Lahko se zgodi, da upnik svojo terjatev odstopi več osebam. V tem primeru terjatev pripada tistemu prevzemniku o katerem je odstopnik najprej obvestil dolžnika ali ki se je pri dolžniku prvi oglasil.

Za konec velja omeniti tudi to, da je cesija osnovna listina pri faktoringu.